Sardinija je popolni jesenski pobeg na toplo. Septembrski pa tudi oktobrski dnevi so topli, lahko tudi poletno vroči in med tem, ko se pri nas že pridno hladi je to popolni čas za obisk italijanskega otoka. Lepo in toplo vreme se nadaljuje tudi novembra. Sardinija je pravi mali raj za pohodnike, kolesarje, plezalce, feratarje, kajtatarje in surferje, pa tudi ljubitelje narave in lepih plaž, če pa k temu dodava še odlično sardinijsko kulinariko in pijačo, bi lahko rekla, da je bil to popolni dopust.

Odločila sva se, da si s pobegom na Sardinijo vsaj malo podaljšava poletje in tople dneve, kar nama je tudi odlično uspelo.

Najpogostejše vprašanje, ki sem ga po prihodu domov dobila je bilo, kako daleč je do Sardinije. Pot do Sardinije sploh ni tako dolga in zahtevna kot se morda zdi na prvi pogled. Približno pet ur in pol vožnje je do pristanišča v Livornu (lahko se seveda odločite tudi za katerega od ostalih italijanskih pristanišč kot je recimo Genova), od koder vas potem trajekt popelje na otok. Midva sva vzela kar nočni trajekt, za povratno karto sva plačala 250 evrov. Noč sva tako preživela na trajektu in se v soboto zjutraj lepo zbudila na Sardiniji, natančneje v mestu Olbia. Podobno, kot če bi šli na kakšen malo bolj oddaljen hrvaški otok, torej.

Na Sardinijo lahko potujete tudi z letalom, vendar imejte v mislih, da na otoku za njegovo raziskovanje nujno potrebujete avtomobil, zato ga boste morali tam najeti. Še posebej, če se tja opdravljate na bolj aktiven dopust in načrtujete aktivnosti na prostem, potem se vam vsekakor bolj splača odpotovati z vašim avtom. Pot ni predolga in če potujete z nočnim trajektom, se zjutraj zbudite na Sardiniji.

Otok naju ni navdušil le s športnimi aktivnostmi na prostem, temveč tudi s prijaznostjo domačinov, odlično lokalno kulinariko, dobrim domačim vinom in pivom. Želela sva čim bolje izkoristiti čas, ki sva ga imela na razpolago, zato sva se odločila, da narediva krožno pot po otoku.

Midva sva na voljo imela zgolj 8 dni, ki sva jih želela čim bolje izkoristiti. Glavni cilj je bil seveda plezanje, pohodništvo, feratanje in pa seveda kopanje ter uživanje na sončku.

RT CAPO TESTA

Najprej sva se odpeljala proti najbolj severnemu delu Sardinije do rta Capo Testa, od koder se vidi Koriziko in mestece Bonifacio na drugi strani. Tukaj je tudi plezališče Cala Spinoza, skala je barviti rdeče-sivi granit, smeri in skala pa so zanimivih in pa nenavadnih oblik. Kot da bi gledal velike kamnite bolderje.

Nama na žalost na Cala Spinozi ni uspelo plezati, ker naju je pregnal dež, vreme nama je namreč več krat premešalo karte, kar se najinih načrtov na otoku tiče, a nama vsekakor ni pokvarilo najinih počitnic.

MESTECE CALA GONONE

Na severu Sardinije naju je ujel dež, zato sva pogledala vremensko sliko in opazila, da je vreme v mestu Cala Gonone precej lepše kot tam, kjer sva začel najino pot. Priljubljeno popotniški-turistično središče na vzhodni obali je izhodišče za številna okoliška plezališča. Dogajanje v mestu je bilo precej bolj pestro kot na severu in precej bolj živahno kot sem pričakovala, saj je mesto bilo polno popotnikov in turistov, vsa dobra mesta za prenočevanje na divje pa praktično polna bivalnikov in kamperjev.

Okolico mesta Cala Gonone odlikujejo številna zelo kakovostna plezališča, nekatera bolj druga manj obljudena. Daleč največja gneča je bila na plaži in v plezališču Cala Fuili, ki je izjemno lahko dostopna in čisto ob morju. Prizori, polni plezalcev tukaj niso nič nenavadnega, še posebej v spomladanskih in jesenskih mesecih, saj je poleti prevroče za plezanje.

Naslednje jutro sva se zbudila v dež, ki je padal večino noči, nadaljeval pa se je celotno dopoldne. Po podaljšanem spancu sva se tako počasi odpravila proti jami imenovani Biddiriscittai, kjer je kar nekaj zanimivih pohodnih poti. Prepričana sva namreč bila, da glede na količino dežja, ki je zapadla, plezanje ta dan ne bo mogoče. Seveda sva se pošteno uštela. Slabo uro po tem, ko je dež prenehal padati, se je bila skala v plezališču Margheddie popolnoma suha in pripravljena sprejeti prve plezalce. Damijan je nato v najin avto šel iskat plezalno opremo in tako sva dan, kljub bolj deževnemu začetku, zaključila na najboljši način mogoče, s plezanjem prečudovitih smeri v tem plezališču. Naj povem še to, da sva celotno skalnato kraljestvo imela samo zase.

Naslednji dan sva se opravila še do plezališča Cala Fuili, kjer je v nasprotju s plezališče Marghdeddi vlada neverjetna gneča, komaj sva našla proste smeri. Po plezanju pa sva se na protnati plaži še lepo kopala, to je zagotovost velika prednost tega plezališča, saj je praktično na plaži. Nočila sva v kampu v centru mesta, ki je odprt do začetka novembra. Vzhodna obala in jug otoka sta tudi po koncu glavne sezone izjemno živahna, v nasprotju s severom in zahodno obalo, kjer v tem času že vlada mrtvilo, številne restavracije se tam že zaprejo vrata, prav tako tudi kampi.

DOLINA LANAITHO

Po zajtrku sva spakirala stvari in se odpravila proti dolini Lanaitho. Tam sva imela “nagledano” športno ferato imenovano ferata Badde Pentumas, ki se konča na vrhu istoimenskega hriba z razgledom na celotno dolino. V dolini, kjer je še neizmerno veliko potenciala za plezališča, so sicer urejena redka plezališča in pohodne poti, a tudi ena izjemno zanimiva in avanturistična ferata.

Prečudovita dolina se nahaja v provinci Nuoro, v najglobljen osrčju Sardinije, na vznožju gore Tiscali. Gre za nenavaden in skrivnosten kraj, ki je znana po vasici Tiscali, ki je sicer nuragična vasica, slovi po zgodovinskih kamnitih stolpih in bogati zgodovini prvih otoških naseljencev. V dolini ni signala, si praktični povsem odrezan od sveta. Ko sva vstopila v njeno notranjost me je navdal malenkost čuden in nenavaden občutek, ki si ga nisem znala povsem razložiti, kot da bi vstopala v nek povsem drugačen svet.

Dolina je zapostavljena, čeprav je tukaj veliko potenciala za nove plezalne smeri. Samo ob vstopu v ferato je območje sten, ki naju je na prvi pogled zelo spominja na našo Mišjo peč, kapniki in visoke kakovostne stene, le da bi velikost lahko pomnožili vsaj z večkratnikom štiri ali pet.

MESTO TORTOLI

Po plezanju ferate sva se odplejala proti mestu Tortoli, kjer sva najprej poiskala nekaj za pod zob, ker sva bila kar lačna po plezanju ferate. Odkrila sva odlično restavracijo z lokalno sardinijsko hrano in pijačo, nato pa sva se odpeljala do parkirišča neposredno ob dolgi peščeni plaži Lido Orri, kjer sva tudi prenočila v avtu.

Zjutraj sva se tako zbudila s pogledom neposredno na plažo, zraven naju je bil simpatičen bar imenovan Hakuna Matata, kjer sva, preden sva nadaljevala najino pot proti jugu, šla tudi na eno kavo in na jutarnji sprehod po plaži. 

V baru lahko za 50 centov uporabite njihovo stranišče, tudi če niste gost lokala, umijete si lahko tudi zobe.

OBALA COSTA REI

Najina naslednja destinacija je bila znamenita obalo Costa Rei, ki jo mnogi označujejo kar za cenejšo verzijo Costa Smeralde, vendar zaradi tega ni prav nič manj lepa in privlačna. Glavna peščena plaža je dolga več kilometrov, odlikuje pa jo izjemno čisto, turkizno morje. V primerjavi s severom, je bila tukaj še precejšnja gneča. Svoj prostor sva z malo sreče našla v kampu Campo Ferrato tik na dolgi peščeni plaži. Zakaj z malo sreče? Ker je bil kamp popolnoma poln, prostora so imela samo še za en šotor in to za dve noči, točno to, kar sva iskala midva.

Najin prvotni načrt je bil ostati eno noč, a sva potem tukaj prenočila dve, ker nama je bilo resnično všeč, kamp ima zelo dobro energijo, zaposleni pa so izjemno prijazni.

Prvi dan sva se odpelajala do mesteca Villasimius, natančneje na rt Capo Carbonara, kjer je neposredno ob vodi opremljeno simpatično plezališče Cala Usai, na kakovostnem belem granitu so premljenje po večini lažje smeri. Plezališče je v zadnjih letih dobilo kar nekaj novih smeri, pred nedavnim pa tudi povsem novi sektor, ki se nahaja pri peščeni plaži ob parkirišču.

Plaža Cala Usai je sicer še ena v vrsti prečudovitih peščenih plaž, kjer pa obiskovalci tudi veliko snorkaljo, saj so pod vodo skale, okoli katerih je veliko živeža.

SREDNJEVEŠKA VASICA MONTELEONE ROCCA DORIA

Zadnji del najinega dopusta sva preživela na poti proti severu, s krajšim postankom v dolini Domusnovas, od koder naju je žal pregnalo vreme, pot sva tako nadaljevala še bolj proti severu. Zadnjo noč pred odhodom domov sva tako ponovno prespala v najinem avtomobili v vasici Monteleone Rocca Doria nad jezerom del Temo, prečudovita razgledna vasica, ki jo obkroža jezero in jez.

Zanimivo majhno naselje se nahaja na vrhu pečine, zanimiva je tudi njegova oblika, saj je po obliki podobno podkvi. Ko sva v pozno popoldanskih urah prispela na vrh naselja je bilo mestece precej mrtvo, žive duše ni bilo nikjer, razen trije bivalni avtomobili v slepi ulici, kjer smo vsi skupaj tudi prenočili. Ko sva prispela, sva si najprej ogledala plezališče pod pečino, kjer je opremljenih več kot 100 zanimivih smeri vseh težavnosti, raziskala sva tudi vstop v ferato, si skuhala večerjo in precej zgodja zaspala. Ta slepa ulica je sicer izhodišče za plezališče in tudi za ferato della Regina, ki je bila najin zadnji cilj.

Naslednji dan sva zjutraj po zajtrku odrinila v zanimivo in precej razgledno ferato della Regina, ki ves čas poteka pod pečinami. Zadnji dan je zaznamoval močan veter, ki je očitno pihal po celotnem otoku, kajti po ferati sva odrinila proti Olbiji, kjer naju je zvečer čakal trajekt, preostanek dneva sva želela preživeti na plaži Costa Smeralde, vendar naju je veter pregnal, tako da sva predčasno šla do pristanišča.

Naselje Monteleone Rocca Doria je znano tudi po velikem kamnolomu, ki je sicer že odslužil svojemu prvotnemu namenu, sedaj pa so ga spremenili v gledališče in oder za različne kulturne prireditve na prostem, pod milim nebom, tukaj pa boste našli tudi adrenalinski park.

Kar nekaj stvari nama je ostalo za naslednjič, tako plezališč na zahodni strani, kot tudi ferate na vzhodni in severni strani otoka. Vsekakor pa je Sardinija primerna za vse, tako za tiste, ki bi želeli zgolj poležavati na plaži, kot za nas, malo bolj zahtevne, ki imamo radi zelo aktivni dopust.